PRAZNIK VSEH SVETIH IN VSEH VERNIH RAJNIH – 1. in 2. NOVEMBER 2024

    Tudi letošnje leto ni bilo na slovesni in zapovedani praznik Vseh svetih v petek, 1. novembra 2024, pri sv. mašah v župnijski cerkvi nič drugače kot zadnja leta – zelo slaba udeležba.  Na Oštrcu pa se je tudi letos zbralo ob 11. uri pri sv. maši veliko ljudi, ki so bili nato pri obredu na pokopališču, kjer so sodelovali tudi pevci župnijskega moškega zbora, ki jim po obredu domačini pripravijo tudi majhno okrepčilo.

    V Kostanjevici se je ob 15. uri na Mestnem pokopališču tudi letos zbralo veliko ljudi. Pevci in bralci  so lepo sodelovali. Med blagoslavljanjem grobov po celotnem pokopališču sem videl, da pri tem obredu, kljub lepo urejenim in okrašenim grobovom, pri mnogih grobovih ni bilo nobenega svojca ali sorodnika. Udeleženci so pri obredu lepo sodelovali, še posebej med molitvijo rožnega venca med blagoslavljanjem, ker je bilo vse pokopališče dobro ozvočeno. Letošnje praznovanje je minilo v lepem vremenu in se zaključilo v župnijski cerkvi ob 17. uri  z molitvijo vseh štirih delov rožnega venca, ki se ga je udeležilo 8 vernikov. Upam, da so po domovih kaj molili za verne duše v vicah.

Župnikov nagovor pri molitvah na pokopališču:

    Spoštovani!

    Čeprav se nekateri zadnje čase s pomočjo medijev (družbenih občil) na vso moč trudijo, da bi praznik Vseh svetih – svetnikov in vseh naših pokojnih,  zasenčil poganski običaj 'noč čarovnic' z grozljivkami, strašljivim našemljenjem in veseljačenjem, ki želi biti všečno hudobnemu duhu – satanu, nam vendar današnji tolikšen obisk pokopališč kot izraz ljubezni in spoštovanja do pokojnih kaže, da Kristusovo oznanilo ljubezni do živih in pokojnih še živi v srcih ljudi.

    Prav je, da se zavedamo, da so naši predniki tekom stoletij šli skozi različne  preizkušnje, pa vendar ohranili svoj jezik, kulturo, rod in dom, ker so šli z vero, upanjem in ljubeznijo do Boga. In v tej veri so živeli v medsebojni povezanosti ne samo z živimi, ampak tudi s pokojnimi. Kako lepo so se znali od njih ob smrti posloviti na domu, v cerkvi, na pokopališčih in jim še po smrti z molitvijo in daritvijo sv maše izkazovati svojo hvaležnost. To ni samo znamenje vere in hvaležnosti, ampak tudi kulture srca in duha.

    Zato ni čudno, da se kljub vsem obvestilom, različnim prevoznim sredstvom in drugim možnostim,  na noben praznik pri nas v Sloveniji na krajih skupnih prireditev ne zbere toliko ljudi kot na praznik Vseh svetih dopoldne in popoldne na  pokopališčih.

    Kako težko včasih matere in očetje zberejo skupaj svoje odrasle otroke – na ta praznik jih je večina zbranih ob njihovih grobovih.

    In čeprav se zbiramo na pokopališčih, kjer počivajo zemeljski ostanki pokojnih, je to praznik živih. Kristjani verujemo, da se naše življenje spremeni, ne pa uniči. Ko razpade materialno, zaživi v polnosti duhovno – tisto, po čemer smo podobni Bogu, ki nas je poklical v življenje.

    Skozi čas in prostor zemeljskega življenja hodimo v veri, upanju in ljubezni. Kot bratje in sestre istega nebeškega Očeta smo povezani ne samo po človeškem dostojanstvu in z vezmi sorodstva, ampak predvsem z vezmi medsebojne ljubezni, ki se kaže na različne načine. Tudi današnje srečanje ob grobovih pokojnih je znamenje te povezanosti.

    Današnji praznik pa je na nek način tudi praznik hvaležnosti – najprej Bogu za življenje in vsem, katerih telesni ostanki počivajo na pokopališčih, za vse kar so naredili dobrega v življenju.

    Obenem pa je ta praznik tudi spodbuda nam živim, da cenimo vse kar so pokojni naredili v življenju dobrega, in se tudi sami trudimo, da bi naredili čim več dobrega. Če komu vest očita, da pokojnim v času zemeljskega življenja ni izkazal dovolj ljubezni, lahko to popravi tudi sedaj s tem, da za pokojne k Bogu moli, če potrebujejo še božjega usmiljenja, da bi dosegli večno srečo v nebesih, obenem pa naj izkazuje svojo dobroto tistim živim, ki so potrebni pomoči.

    V teh novembrskih dneh je prav, da se spomnimo vseh, ki počivajo na naših pokopališčih, pa tudi vseh, katerih grobovi nimajo spomenikov in zanje svojci ne vedo. Takšnih je v naši župniji zelo veliko. V nedeljo smo v Krakovskem gozdu molili ob grobovih po 2. svetovni vojni pobitih več tisoč nedolžnih otrok, žena in mož, katerih večina je iz sosednje Hrvaške.

    Na današnji praznik v svoje molitve vključujemo vse pokojne ne glede na narodnost, vero, politično prepričanje, moralno stanje,..   Vsi so bili ljudje, ki so hrepeneli po sreči, življenju, in zavedno ali nezavedno po Bogu od katerega prihaja zemeljska in večna sreča in življenje.

    Če že uživajo večno srečo pri Bogu v nebesih, naj bodo naši priprošnjiki, če pa še potrebujejo božjega usmiljenja, pa mi prosimo dobrega nebeškega Očeta zanje:

----------

Iskrena zahvala vsem, ki ste se zbrali ob grobovih svojcev, sorodnikov, prijateljev. Naj  bodo tisti, ki že uživajo večno srečo pri Bogu vaši priprošnjiki in naj vas to današnje srečanje duhovno obogati.

    V soboto, 2. novembra, ko obhajamo Spomin vseh vernih rajnih, je bil tudi letos zelo skromen obisk – še največ pri dopoldanski sv. maši, po kateri smo pri spominskem obeležju pri cerkvi molili za vse med drugo svetovno vojno in po njej pobite, katerih grobovi niso znani. Na Oštrcu je bilo pri maši precej vernikov, pri večerni sv. maši v župnijski cerkvi pa je bilo kljub zelo majhnemu številu udeležencev (10) lepo sodelovanje s petjem.

ZAHVALNA NEDELJA

    Prvo nedeljo v novembru, 3. novembra 2024, smo obhajali kot zahvalno nedeljo.  Lepa okrasitev oltarja z darovi narave in dela človeških rok je dopolnjevalo lepo sodelovanje pri obeh mašah v župnijski cerkvi. Po obeh mašah  so verniki zunaj cerkve pripravili agape – pogostitev vseh udeležencev, kar je bilo lepo sprejeto. Tudi vreme, čeprav malo bolj hladno, je pripomoglo, da so se lahko nekaj časa zadržali v pogovoru.

    Popoldne so se na Oštrcu na 'kostanjevem pikniku' zbrali najstarejši vaščani (8 – skupaj 687 let), obujali spomine, celo zapeli Marijino pesem. Iskrena zahvala vsem, ki ste organizirali to srečanje, in starejše, ki sami ne morejo priti, tudi pripeljali ter pripravili pogostitev.