V petek, 30. decembra 2022, smo se v župnijski cerkvi s sveto mašo, in nato na kostanjeviškem pokopališču, poslovili od našega dolgoletnega organista Janeza Kuharja. Pri pogrebni sv. maši sta poleg domačega župnika Jožeta Miklavčiča somaševala še nekdanji župnik Jože Mrvar in rojak, sedaj kaplan v Metliki, Jakob Piletič. Na koru je pel župnijski Mešani pevski zbor, na pokopališču se je pred mrliško vežico v imenu zbora, ki ga je dolga leta vodil pokojni Janez, poslovil njen predstavnik Rok Stopar, na  poti do groba je igrala kostanjeviška godba, ob grobu pa je prepeval domači moški pevski zbor.

Homilija – nagovor domačega župnika pri pogrebni sv. maši

Berilo: 1 Tes 4,13 – 18;    Evangelij: Jn 6,51 – 58;   

    V tem svetem božičnem času, ko se vsi kristjani veselimo rojstva našega Odrešenika in prepevamo vesele božične pesmi, smo se zbrali k pogrebu našega organista Janeza Kuharja, ki je  dolga desetletja skupaj s pevci vsem vernim pomagal k lepšemu doživetju bogoslužja v cerkvi.    Božja beseda, ki smo jo slišali nam govori o vstajenju in večnem življenju.

V berilu apostol Pavel Solunčanom razlaga kaj se bo zgodilo ob vesoljni sodbi, - da nas bo Bog obudil, da bomo vedno združeni z njim, seveda, če vanj in Jezusa Kristusa verujemo.

V evangeliju pa je Jezus  svojim poslušalcem razlaga kako bo dal sam sebe v hrano za večno življenje. Evangelist Janez poroča, da so po tem govoru mnogi Jezusa zapustili.

    Naš pokojni organist in zborovodja Janez je  ostal do smrti zvest Kristusu in se na življenjski poti hranil s Kristusovim telesom.

    Svojo zemeljsko življenjsko pot je začel 8. februarja 1948 na Dobah. Očetu Francu in materi Amaliji r. Šteh iz Malenc se je rodil kot osmi izmed 12 otrok (od 1937-55) – 10 je ostalo živih, dva sta kmalu umrla. Pet fantov in pet deklet je preživljalo svojo mladost v družini, kjer sta oče in mati prepevala na koru in tudi doma s svojimi otroki. Sestavili so z doma narejenimi tamburicami tamburaški kvintet, narodno-zabavni ansambel, nastopali na oddaji Pokaži kaj znaš in postopoma prihajali tudi k župnijskemu zboru.

    Pokojni Janez je želel na koru še kaj več od petja, zato se je začel učiti igranja na orgle in tako je najprej na sveti večer leta 1975 začel igrati na orgle in kasneje po odhodu organista Gorenška v Ljubljano, za organistom Piskom, prevzel tudi vodenje zbora.

    Aprila leta 2018 mu je novomeški škof Andrej Glavan podelil posebno priznanje za več kot štiridesetletno igranje in vodenje  Mešanega pevskega zbora in osem let mladinskega zbora župnije sv. ap. Jakoba v Kostanjevici na Krki.

    Kot zborovodja in organist je do pred nekaj meseci redno igral ob nedeljah in praznikih ter se med tednom skrbno pripravljal na sodelovanje pri bogoslužju. Zadnjič je dirigiral in  vodil zbor pri vstajenjski procesiji, 17. aprila 2022. Zadnja leta je s pomočjo revije Magnificat prepeval tudi psalme med berili. Vedno se je trudil, da je bilo pri bogoslužju vse usklajeno med oltarjem in korom.

    Pokojni Janez pa je sodelovanje pri bogoslužju vršil  poleg redne službe – po poklicu je  bil mizar in je delal v tovarni – da je poskrbel za družino, saj sta z ženo Mileno posredovala življenje in vzgojo trem otrokom. Kar precej let so stanovali v starem župnišču, kjer je kot ključar skrbel za kapelo sv. Ane in Joahima.

    Pokojni Janez je bil velik glasbeni talent, ki je svoje darove in sposobnosti dal v službo Bogu in ljudem. Ni nosil akademskih naslovov glasbenika, vendar je znal naučiti pevce, da so vrhunsko izvajali tudi zahtevne skladbe (naj vas spomnim na Händlovo Alelujo). Res, da je imel sposobne pevke in pevce, toda, če ni dober zborovodja ne bo skladba lepo zadonela, tako kakor, če ima kuharica dober material za potico, pa če jo ne zna dobro pripraviti, ne bo kaj posebnega. Hvala Bogu v naši dekaniji so bili zelo dobri zborovodje, sedaj že pokojni – v  Šentjerneju Lina Švalj, v Cerkljah Rajko Jurečič in v Kostanjevici Janez, ki niso imeli toliko glasbenih šol, ampak talente, ki so jih dali v službo Bogu, zato so imeli tudi vrhunske zbore.

    Pokojni Janez se je zavedal, da je prazno naše delo, če ni Božjega blagoslova, zato je ne samo igral in prepeval bogoslužna besedila, ampak tudi živel to kar je veroval. Zavedal se je, da je za življenje iz vere in po veri potrebna tudi duhovna hrana – molitev, petje in seveda sv. obhajilo, zato je vedno po sv. maši iz kora prišel k sv. obhajilu. Tudi na tretjo adventno nedeljo mu je Bog dal, da je opravil sv. spoved in prejel sv. obhajilo – lahko rečemo popotnico za večnost.

    Kot župnik bi se mu rad zahvalil za vse njegovo delo v  službi Bogu in skupnosti vernih – za vse igranje in petje pri bogoslužju, vodenje zborov, priprave in nastope na dekanijskih revijah in drugih cerkvenih slovesnostih, pa tudi za lepo sodelovanje v vseh teh letih.

    Gospodar življenja ga je poklical na božično jutro. Kakor so pastirji šli k Jezusu, verni k zorni maši, tako je Janez odšel k svojemu Stvarniku in Odrešeniku. Naj mu za vsa njegova dobra dela da  uživati večno srečo pri sebi v nebesih.

Poslovilni govor Roka Stoparja v imenu Cerkvenega mešanega in moškega pevskega zbora:

Spoštovani zborovodja Janez,

nikoli ne bomo pozabili, kako ste še nedolgo nazaj na koru z jasnim glasom peli psalm:

“Gospod je moja luč in moja rešitev, zato se ne bojim nikogar. Gospod je varuh mojega življenja, pred nikomer ne trepečem.”

Danes smo se tukaj zbrali, da se poslovimo, predvsem pa, da se zahvalimo za življenje Janeza Kuharja in za vse, kar nam je z njim podaril.

Rodil se je na kulturni praznik 8. februarja 1948. Izhajal je iz družine, v kateri sta imeli kultura in glasba vedno posebno mesto. Doma so peli ob najrazličnejših priložnostih ter igrali na po večini doma narejene inštrumente. Družina Kuhar je v letih po vojni sestavila tamburaški kvintet, mlajši člani družine pa so ustanovili svoj narodno-zabavni ansambel, v katerem je Janez sodeloval sprva kot pevec, kasneje pa tudi kot kitarist in klarinetist. Ansambel je bil v tistem času znan po vsej Sloveniji.

V letu 1970 je Janez Kuhar postal redni član Kostanjeviškega okteta, vodil je vse njegove odrske nastope in v njem pel dobrih dvajset let. V tem času je bil v oktetu tudi korepetitor in občasni pevovodja.

Po novi maši Francija Drobniča leta 1975 - za katero je dejal, da je bila zanj prelomna, saj ga je postavila na kor - je postal pevovodja in kasneje tudi organist cerkvenega pevskega zbora. Močno ga je navduševalo zborovsko petje. Učil se je igranja na klavir, a ko je zaslišal odprte registre orgel, je bil popolnoma prevzet. Nekoč je dejal, da ob srečanju s cerkveno glasbo, na posvetno ni nikoli več pomislil.

V letih od 1975 do 1979 je pridobival širše glasbeno znanje na tečajih Orglarske šole v Ljubljani. Na pobudo mladih pevcev je leta 1992 prevzel vodenje novonastalega mešanega mladinskega komornega zbora Seraphicum, ki je na nastopih in revijah doma in po Evropi dosegal izjemno kakovostno amatersko raven. Veliko svojega časa je posvetil pripravam, organizaciji in izvedbi skladb in nastopov. Znatno je povečal notni arhiv mešanega cerkvenega pevskega zbora, saj je z njim izvajal skladbe skladateljev skoraj vseh obdobij glasbene zgodovine, od renesanse pa vse do skladb sodobnih skladateljev. V zadnjem obdobju pa se je vse bolj posvečal peti molitvi, saj je v repertoar zbora vse pogosteje vključeval psalme in se poglabljal v liturgijo.

S svojim znanjem in predanostjo je dvignil nivo zborovskega in moškega petja v Kostanjevici na Krki. Pred desetimi leti mu je za njegovo delo Občina Kostanjevica na Krki podelila Kostanjeviški srebrnik. Vpliv njegovega glasbenega udejstvovanja je vseprisoten in s hvaležnostjo ga bomo čutili še mnogo, mnogo let. S svojim dolgoletnim predanim delom, z zgledom ter s preciznimi nasveti je vplival na glasbene poti prenekaterih ljudi, ki so stopili z njim v stik. Mnogi zdaj svoje znanje pridobivajo in izkazujejo v različnih pevskih zborih in orkestrih po Sloveniji in tujini ter na različne načine nadaljujejo njegovo delo.

Ob mizarskem delu, ki ga je poklicno opravljal, je v resnici živel življenje, ki je bilo že od otroštva prežeto z glasbo in družino. 

Glasbo je z veseljem vnašal tudi v svojo družino. Bil je predan mož ženi Mileni, skrben in sočuten oče svojim trem otrokom: Jerci, Janezu in Mateju ter bil dobrodušen dedek svojim šestim vnukom: Jakobu, Zarji, Juliji, Adamu, Timoteju in Liviji.

Svoji starejši vnukinji Zarjo in Julijo je naučil čudovito uglasbeno molitev Sveti angel varuh moj. Skladba je delo Aleša Makovca, a priredbo za otroški glas in orgle je skladatelj napisal po Janezovem predlogu. Ob njegovi spremljavi na orgle sta jo Zarja in Julija prvič zapeli ob Svetem Krstu Janezove najmlajše vnukinje Livije. Pesem je danes, ko sta jo vnukinji zapeli na dedijevi pogrebni sveti maši, dobila novo razsežnost.

Janez je kostanjeviški cerkveni pevski zbor prvič vodil in spremljal na orgle na božični večer po novi maši leta 1975. Na božično jutro skoraj pet desetletij po tem, se je poslovil, obdan s  svojimi najbližjimi.

Zadnjič je bil z nami na koru, ko nas je pripravljal za praznovanje letošnje Velike noči. A zdravje mu ni več dopuščalo, da bi zbor skozi veliki teden tudi vodil. Bili smo v rednih stikih, na božično jutro smo mu želeli s pesmijo voščiti praznike. Danes smo mu Sveto noč zapeli, ko je še zadnjič obiskal našo farno cerkev.

Jože Plečnik je v pismu Kostanjevičanki zapisal: “Ničesar ne odnesemo s seboj. dobra dela pa pojdejo sama za nami.”

Ženi Mileni, hčerki Jerci ter sinovoma Janezu in Mateju z družinami ter vsem svojcem v imenu cerkvenega pevskega zbora izrekam iskreno sožalje.

Dragi Janez, Bog Vas blagoslovi!  Kot je skozi Vaše delo in življenje blagoslavljal nas.

Hvala Vam za vse.

Vaši pevci.