V četrtek, 23. junija 2022, se je s tega sveta v brežiški bolnišnici, okrepljen z zakramentom bolniškega maziljenja, poslovil kostanjeviški župan Ladko Petretič. V torek, 28. junija 2022, smo se od njega poslovili s sveto mašo in pogrebom na kostanjeviškem pokopališču.

    Pokojni župan je svojo življenjsko pot začel 14. aprila 1957 v Prušnji vasi, župnija Sv. Križ -   Podbočje, kjer je tudi odraščal v družini petih otrok, se po šolanju zaposlil, leta 1981 cerkveno poročil, skupaj z družino živel v novozgrajeni hiši na Hmeljski cesti, se vključil v  društveno in politično življenje, bil občinski svetnik,  podžupan in  zadnja leta dva mandata – od l. 2014 – župan. Pokojni župan si je prizadeval za gospodarski, kulturni in vsestranski napredek občine ter za dobre odnose med ljudmi, kar so poudarjali vsi govorniki na pogrebu.

    Pri pogrebni sv. maši se mu je v poslovilni kapeli, ob somaševanju prelata dr. Janeza Grila, v homiliji zahvalil župnik Jože Miklavčič, pred poslovilno kapelo podžupan Robert Zagorc in v imenu vseh društev v občini Matjaž Jakše, na pokopališču pa v imenu Krajevne skupnosti ravnateljica Osnovne šole Jožeta Gorjupa, Melita Skušek, ter v imenu lovcev Bruno Hočevar.

Homilija – nagovor župnika Jožeta Miklavčiča med pogrebno sv. mašo

Berilo: 2 Kor 5,1.6-10;  evangelij: Mt 25,31-40;

    Božja beseda, ki smo jo pravkar slišali nas opozarja, da ni naš pravi dom tu na zemlji, kjer se vse spreminja in razpada, ampak  pri Bogu v nebesih. Ob smrti vse materialno razpade, da v polnosti zaživi duhovno po čemer smo podobni Bogu.

    Kristus nam v evangeliju pove kako naj gradimo svoje bivališče v večnosti, pri Bogu – z dobrimi deli ljubezni do Boga in bližnjih, še posebej tistih, ki so najbolj potrebni naše ljubezni in pomoči.

    Tega se je s svojim življenjem zavedal tudi + Ladko Petretič: mož, oče, stari oče, naš faran in župan občine Kostanjevica na Krki, od katerega se danes v tej kapeli poslavljamo.

    Življenjsko pot je začel v Prušnji vasi pred 65 leti, v verni družini s petimi otroki, se 14. 3. 1981 v Brusnicah poročil z Martino Mihalič, s katero sta življenje posredovala dvema otrokoma. Preteklo leto sta se  prišla v našo župnijsko cerkev sv. apostola Jakoba skupaj z drugimi jubilanti zahvaliti Bogu za 40 let zakonskega življenja, za  otroka, vnukinje, in vse, ki so jima pomagali na skupni življenjski poti.

    S pokojnim Ladkom, podžupanom in dva mandata županom občine,  sem se večkrat srečal. Moram reči, da ni bil to človek, ki bi mislil samo nase in svoje koristi, ampak predvsem človek, ki je želel pomagati bližnjim.

    Bil je vizionar – vedel je kaj hoče in kaj zmore na poklicnem, poslovnem in družbeno – političnem področju.

    On ni, kakor pravimo, »priplaval po župi«, ampak je s trdim delom in sposobnostjo, in prav gotovo tudi s pomočjo žene in drugih sodelavcev, ter z Božjo pomočjo, naredil velike stvari predvsem za »malega« človeka.

    Da, imel je skrb in ljubezen do »malega, preprostega« človeka. Naj naštejem samo nekatere stvari:

- S kakšno skrbjo se je lotil obnove mrliške vežice in prostora okrog nje;

- pa obnove osnovne šole, novega vrtca, da bodo otroci in zaposleni na toplem in imeli dobre pogoje za delo;

- pa obnove zapuščene šole v Črneči vasi, da bodo imeli Črnečani, 'ki še skup držijo', kakor je rekel, prostor za zbiranje, prireditve;

- staro župnišče ni kupil zato, da bi občinska uprava bila v nekdaj grajskih prostorih, ampak zato, da bi omogočil dnevno varstvo starejšim in raznim društvom, ki v občini kaj delajo;

- pa urejanje struge in bregov reke Krke, ter načrt protipoplavne zaščite, da ne bi bilo mesto Kostanjevica v Krki, ampak na Krki;

- pa pomoč prizadetim ob raznih nesrečah, pri obnovi cest, poti, zgodovinskih spomenikov,..

- podpora društvom, ki kaj delajo. In še veliko drugega.

    Seveda je moral veliko tudi nastopati. Njegovi govori so bili kratki, jedrnati – vsem je razumljivo povedal bistvo stvari.

    Skupaj z nami se je pred dvemi leti veselil 800-letnice župnije in župnijske cerkve, lansko leto nove maše rojaka Jakoba, letos pa smo se zbrali, da se mu zahvalimo za vse kar je naredil dobrega.

    Midva sva se večkrat pogovarjala o marsičem. Ni mu bilo vedno lahko, ko je doživljal nasprotovanja in podtikanja, toda vztrajal je, ker je želel drugim dobro. Se je pa tudi zavedal, da je prazno naše delo, če ni Božjega blagoslova.

    Čeprav se je boril z boleznijo, se je vendar pripravljal na srečanje z Bogom. V tej zadnji bolezni je vsak dan zjutraj ob 7h na TV spremljal sv. mašo ter znova in znova povedal, da odpušča vsem, ki so mu prizadeli veliko hudega.

    In Bog mu je dal milost, da je pred smrtjo  prejel zakrament za umirajoče in spravljen z Bogom in ljudmi odšel s tega sveta.

    Ko se mu ob smrti zahvaljujemo za vse kar je naredil dobrega, prosimo Vsemogočnega naj mu da bogato plačilo pri sebi v nebesih.