+ FRANC DROBNIČ SDB

duhovnik salezijanec (23. 3. 1934 – 3. 1. 2021)

    V nedeljo, 3. januarja  2021, je na Trsteniku odšel h Gospodu naš rojak duhovnik salezijanec Franc Drobnič.

    Rojen je bil 23. marca 1934 na Malencah, župnija Kostanjevica na Krki, prve redovne zaobljube je izpovedal 8. septembra 1968, večne 12. septembra 1971, duhovniško posvečenje je prejel 6. julija 1975 na Slinovcah, kjer je imel istočasno novo mašo, in 15. avgusta 2015 tudi 40. obletnico posvečenja in 50. obletnico vstopa k salezijancem.

    Duhovniško službo je opravljal v različnih krajih: Ljubljana – Kodeljevo, Celovec, Boštanj, Želimlje, kjer je bil župnik, Ljubljana – Rakovnik in nazadnje v  domu  starejših na Trsteniku.

    V četrtek, 7. januarja 2021, smo se poslovili od pokojnega duhovnika Franca. Sveto mašo in pogreb na želimeljskem pokopališču, kjer je bil 15 let župnik, je zaradi epidemije koronavirusa v družinskem krogu vodil metropolit in ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Prisotni so bili trije nečaki z ženami in nečakinja s sinom, nekaj sobratov salezijancev, iz rojstne župnije pa župnik Jože Miklavčič in diakon Jakob  Piletič.

     Nadškof je v  uvodu v mašo lepo predstavil pokojnega kot duhovnika, ki je kot dobri pastir imel vedno skrb za ljudi, še posebej za najbolj potrebne. S svojo preprostostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, se je znal približati in pomagati najbolj potrebnim na duši in na telesu.

    Salezijanski inšpektor mag. Marko Košnik je namesto pridige opisal življenjsko in duhovno pot rajnega sobrata in povedal, da bi se še mnogi sobratje in verniki radi udeležili pogreba, vendar zaradi epidemije to ni mogoče. Po  videopovezavi na referenčni strani donbosco.si  so tudi drugi lahko spremljali pogrebno slovesnost. V rojstni župniji pa je bila za pokojnega sv. maša ob navzočnosti ožjega sorodstva v župnijski cerkvi isti dan dopoldne.

Božja beseda pri pogrebni maši:

Berilo (iz obrednika, št. 4): Iz 25,6a.7-9: Gostija na gori

Psalm: (št. 7): Ps 23,1-6: Gospod je moj pastir

Evangelij (št. 8): Mt 10,37-42; Kdor sprejme bližnjega, sprejme Kristusa

Nagovor inšpektorja Marka Košnika:

»Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,37-39).

Dragi sobrat Franc!

    V tvoji hosti so zopet sekali. Sedaj so posekali zadnje drevo. Mnogo jih je padlo pred tem. Sedaj se je nagnilo tvoje. Velikokrat si namreč dejal ob smrti svojih prijateljev in vrstnikov, da sekajo v tvojem gozdu. Dal si nam vedeti, da boš kmalu tudi ti na vrsti. Na jutro svojega odhoda, ko se je tvoje drevo življenja nežno in brez hrupa nagibalo k zemlji, kakor se nagne zlomljena travnata bilka, si dejal: »Ko bi me le tisti zgoraj že enkrat poklical k sebi, saj so moje telesne moči že povsem pošle, ne zmorem več, saj ne da ne bi maral živeti, v tako krhki posodi se tudi duša ne počuti najboljše« (JZ). Nazadnje sva se videla na god sv. Štefana, ko si mi še zadnjič podelil sveto odvezo. Našel sem te v kapeli in takrat si mi ponovno zaupal svojo posmrtno željo. Nisi mi zameril, ker sem te poslal na Trstenik. Rekel pa si, da si sprejel ta zadnji križ z upanjem na večno plačilo: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (Mt 10,38). Pri sebi imam tvojo spovedno štolo, ki me spominja na tvoj svetniški zgled salezijanca, duhovnika, spovednika in prijatelja. Pri pogrebni maši nas je zbranih le peščica sobratov, sorodnikov in drugih … Bilo bi jih na stotine. Mi pa smo sedaj duhovno malo izgubljeni, saj si bil naš zaupni spovednik, duhovni oče in tolažnik. Božja beseda, ki nas krepi ob našem slovesu na tvoji zadnji poti, odstira tvoj življenjski cilj: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).

Spoštovani g. nadškof Zore, dragi sobratje! Dragi brat Stanko, draga nečakinja Tanja in nečaki Marjan, Matej in Miro!

Poslavljamo se od zemeljske in telesne podobe ter dobrosrčne navzočnosti našega sobrata salezijanca duhovnika Franca Drobniča. Pred nas vstaja nova odrešena podoba in njegov zgled slovenskega Janeza Vianneya, ki je s svojo enkratnostjo upodobil držo otroške preprosti, neutrudne gorečnosti in dobrote usmiljenega Samarijana.

Življenjska pot

    Franc Drobnič je bil rojen v 23. marca 1934 v vasi Malence (št. 8), ki spada pod župnijo Kostanjevica na Krki. Po navadi tistega časa sta ga oče Alojzij in mati Ana (roj. Jordan) še istega dne nesla h krstu. Kot se je sam rad pošalil in tak je bil njegov značaj – zato mi ne zamerite – je večkrat dejal, ga niso krstili samo z vodo, ampak so ga skopali tudi v cvičku in mu s tem okrepili njegovo šibko telesce in zdravstveno stanje. Kakor se je rodil, tako je živel: kot vesel Božji otrok, od nog do glave Dolenjec. Leto za njim se je staršema rodil še drugi sin in Francev edini brat Stanko (3. 4. 1935), ki vse do danes živi na domačiji. Družina je močno čutila vihro 2. svetovne vojne. Vas Malence na levem bregu reke Krke je spadala pod nemško okupacijo, desni breg reke Krke in otok z mestom pa sta bila pod italijansko okupacijo. Nemci so izvajali čiščenje ozemlja in so vse pošiljali v izgnanstvo. Ker je bila Drobničeva družina pravočasno opozorjena, so se na hitro preselili k sorodnikom čez reko Krko na italijansko stran. Tam so preživeli vsa leta vojne in se po njej vrnili na oropan in delno porušen dom, ki so ga počasi obnavljali. Oče je preživljal družino z manjšo kmetijo, mama pa je bila šivilja. Franc je obiskoval župnijsko cerkev in že v osnovi šoli občutil nek notranji glas in željo, da je postal ministrant. Prvi zametki duhovnega poklica. Šest let je namreč služil oltarju kot ministrant in tako vzljubil sveta opravila, posebno pa daritev sv. maše. Pri dvanajstih (1946) je prejel zakrament sv. birme. V Kostanjevici na Krki je naredil štiri leta osnovne šole in tri leta višje ljudske šole in sicer med leti 1941 in 1947. Ker v kraju ni bilo šole, je želja po učenju zamrla. Vmes se je v domačem kraju izučil kleparske obrti, v kateri ni nikdar občutil pravega veselja. Obiskoval je šolo za vajence v Celju in Štorah in razne izobraževalne tečaje v domačem kraju. Učil ga je strogi vajeniški mojster, ki mu je dal življenjski nasvet: »Hočem te napraviti poslušnega, delovnega in vztrajnega, ker življenje je pot trpljenja« V letih 1954-'55-'56 je odslužil vojaško obveznost. Že v tem času je zopet začel misliti na študij in nek notranji glas – na duhovniški poklic.

    V Marijinem letu 1958 mu je Bog na pot poslal duhovnega voditelja, ki mu je bil v veliko oporo in duhovno uteho, p. Emanuela Karabegoviča iz samostana Pleterje: »Tebe kliče Bog. Za odločitev duhovništva je treba veliko moliti, biti pripravljen na preizkušnje, katere pošilja Bog«.  Bil je zaposlen kot avio-klepar pri vojnem podjetju na aerodromu v Cerkljah ob Krki. Leta 1959 je dobil odpoved in želel vstopiti k salezijancem, vendar je zaradi pomoči domačim ostal doma in se na novo zaposlil pri novem kleparskem podjetju. Zato je aprila 1960 je opravil mojstrski izpit iz obrti kleparski mojster. V naslednjih letih, ko jih je štel že 28, je osnovnošolski izobrazbi dodal še osmi razred in jo tako zaključil. Obiskoval je tudi večerno gimnazijo. 15 let med delavstvom je bilo čas velikih preizkušnjah in nerazumevanja. Iskal je tolažbe v molitvi. Bil je zapisan domu. Potem pa premik.  

    Leta 1965 se je poročil brat Stanko (krojač), ki je ostal doma in po dogovoru poskrbel za starše. Ta izpolnjeni pogoj mu da poguma, da je v avgustu prosil za vstop v Salezijanski zavod na Reki. Študij mu je povzročal glavobole, toda želja za ciljem po duhovništvu in tudi močna podpora predstojnikov mu je vlivala voljo. Ravnatelj gimnazije mu je v najkritičnejšem trenutku dejal: »Ne želi biti velikonočna sveča, ki gori na oltarju za velike praznike. Bodi mala sveča, ki izgoreva vsak dan pri sveti maši. Kolikor zmoreš, zmoreš. Pojdi pred Marijin oltar in pred tabernakelj ter nadaljuj svojo odločitev…«. Po teh notranjih preizkušnjah je bil sprejet v noviciat. Krasila ga je globoka pobožnost, vedrina, ustrežljivost, skromnost, ponižnost, pa tudi marljivost, praktičnost in ljubezen do poklica. Prve redovne zaobljube je izpovedal na praznik Marijinega rojstva leta 1968. Po noviciatu je nadaljeval študij teologije na Teološki Fakulteti v Ljubljani. Zopet veliko težav s študijem, pa še več zaupanja.

    Januarja 1975 ga je v Ljubljani v diakona posvetil nadškof Pogačnik. Prišel je dolgo pričakovani dan duhovniške posvetitve in nove maše. V mašnika ga je posvetil škof Lenič na Slinovcah v cerkvi Marije, Matere dobrega sveta. To je bil velik praznik za domačo župniji in domačo hišo. Praznično kosilo je bilo na domu pod kozolcem. Krasil ga je napis: »Kadar sin zapusti svoje starše in se posveti duhovniškemu poklicu, zasede Jezus njegovo mesto v družini« (sv. Janez Bosko). Njegova redovniška pot ga je vodila pa naslednjih postajah. Prvo leto duhovništva je bil kaplan na Kodeljevem (1975/76), tri leta je bil vzgojitelj v Modestovem domu v Celovecu na Koroškem (1976-'80), kamor se je pozneje (85-86) zopet vrnil za eno leto, vmes pa je bil spovednik v Želimljah ('80-'82) in nato kaplan v Boštanju ('83-'85). Nato se je začelo eno najlepših obdobij njegovega pastoralnega dela, ko je bil imenovan za župnika v Želimljah. Po petnajstih letih župnikovanja je bil postavljen za duhovnega pomočnika in spovednika na Rakovnik. Oktobra 2019 pa je bil zaradi oslabelosti in starostnih tegob poslan na Trstenik. Ko se je zaključevala božična osmina, ko so bil napisana, poslana in izrečena vsa voščila, ko je voščil vsem svojim domačim in prijateljem, ko se je  kljub utrujenosti od sobratov poslovil še pri kosilu, je njegovo srce zastalo in je zaspal kakor v naročju svoje matere. Svojo dušo je izročil v naročje Matere Marije 3. januarja 2021 ob 13.30. 

Duhovna podoba

    Marijin sin. Vsak duhovnik je Marijin sin. Franc pa še posebej. Svojo 40. obletnico duhovništva in 50. obletnico redovništva je obhajal v cerkvi na Slinovcah na praznik Marijinega vnebovzetja v letu 2015. Ta jubilej je obhajal v zavesti, da zlate maše ne bo dočakal. Takrat je izrekel svojo zahvalo Mariji, Materi dobrega sveta. Takole je povedal pri pridigi: »Slinovce so zame svet kraj. V to sem globoko prepričan. (…) V vojnem času so leta 1944 nemška letala želela porušiti to cerkev. Večja bomba je prebila obok cerkve in padla v sredino cerkve, vendar ni eksplodirala, da bi porušila cerkev. Marija je želela ostati med nami! Kot odrasel fant sem pogostoma hodil sam pred ta oltar. Čutil sem potrebo, da mi Marija svetuje na zemeljski poti. Osem let zaporedoma sem novo leto dočakal tukaj pred Marijinim oltarjem v molitvi. Deveto leto sem bil pred Marijinim oltarjem na Reki na Hrvaškem v zavodu salezijancev …«. Ostal je povezan z domačim krajem in z družino svojega brata. Njegova ljubezen do doma in domače župnije je bila izredna. Vsako leto dokler je mogel, je po prazniku Marijinega vnebovzetja nadomeščal domačega župnika in izkoristil čas za številna srečanja s svojimi prijatelji in nekdanjimi sodelavci.

    Don Boskov sin. Francova navzočnost je prinašala vedrino. Bil je namreč salezijanec. Svoj duhovni poklic je živel tako, da je vsem in povsod prinašal veselje in upanje. Opazil je, da pogosto povsod primanjkuje veselja, zato je imel vedno polno malho vicev. Nismo poklicani, da bi izvrševali herojska dejanja, tudi ne, da bi izrekali visoko zveneče besede, ampak da bi pričevali o »Veselju«. In Franc je prinesel vedrino in pričeval ne o plehkem veseljačenju ampak: »O veselju, ki izvira iz gotovosti, se čutimo ljubljene. Iz zaupanja, da smo rešeni … ''Žalost in strah morata dati prostor veselju. Veselite se … Radujte se … Uživajte veselje …'' pravi prerok (Iz 66, 10)« (nagovor F. Drobnič, Slinovce, 15. 8. 2015).  Ohranjal je otroško srce in se znal približati tudi otrokom in mladim. Pri tem so mu pomagali don Boskovi triki s skritimi sladkarijami v roki.

    Slovenski Janez Vianney. V prošnji za večne zaobljub iskreno zapiše: »Dobro se zavedam, da so moje umske sposobnosti na zelo nizki stopnji. Zaupam v Božjo pomoč, Marijo dobrega sveta in svojega zaščitnika sv. Janeza Vianneya, da bi postal le orodje v Božjih rokah (24. 5. 1971). Pred novo maše zapiše v svoj dnevnik: »Napel sem vso silo v študiju, toda več sem zaupal v Boga kot v svoj uspeh. Na Golovcu sem glasno ponavljal latinsko spovedno formulo. Zmolil sem rožni venec za duše v vicah. Na izpitu se je latinska formula ustavila in ni šlo. Profesor me je poslal za pol ure ven ponavljat formulo. Molil sem in ponavljal in uspel z Božjo pomočjo. Sobratje so mi doma ploskali« (dnevnik, F. Drobnič, 17. 2. 1975). Bog ga je napravil za svoje orodje usmiljenja. V svetem letu 2000 je postal spovednik na Rakovniku. Njegova spovednica je postala izvir Božjega usmiljenja, kamor so se zatekali sobratje, duhovniki, prijatelji, bolniki, otroci, mladi, fantje in dekleta, možje in žene, dedki in babice. Postala je kraj njegovega poslanstva. Njegov papež je bil papež Frančišek, ki je razglasil izredno leto usmiljenja (2015). Bil je razumevajoč kot oče, iskren, preprost in jasen, uravnotežen svetovalec med naravo in milostjo. Krasila ga je kmečka pamet, ljudska modrost in vsakdanja izkušnja življenja. S svojo izkušnjo in spontanim bratskim pogovorom je prenekateremu sobratu oblikoval duhovno zorenje v Salezijanski družbi.

    Zlati duhovnik. Bil je ljudski duhovnik, obdan z dobrimi in plemenitimi ljudmi. Cele množice bi se sedaj rade poslovile od njega, kajti prirastel se jim je k srcu zaradi svoje gorečnosti za njihove duše, skromne in ponižne drže, kmečke modrosti in dolenjske gostoljubnosti, ki ni pustila nobenega, da bi odšel od njega žejen na duši in telesu. Neverjetna je bila njegova pozornost, marljivost in ustvarjalnosti pri pisanju voščil za godove, rojstne dneve, praznike, obletnice in jubileje. Pisal je v imenu sobratov, pisal je v svojem lastnem imenu. Njegove misli zapisane lastnoročno z lepo pisavo so segle v srce, razveselile in nas opomnile, kaj pomeni osebni odnos in zvestoba v prijateljstvu. Pogled v zadnji zvezek kamor je beležil vsako poslano pošto (datum, namen, priloga) samo od februarja 2020 naprej, dobesedno šokira. Koliko naslovov, koliko prelitega črnila, koliko iskrivih misli, koliko pozornosti! Zlato bogastvo prijateljstva, ki ga je shranil v naša srca. Pošiljal je misli, podobice, fotografije. Koga izmed nas ni razveselil s svojim pisanjem? O, ko bi mu znali vrniti vsaj z mislijo nanj in hvaležnostjo!   

    Bolniški Samarijan. Njegova molitev je predirala nebesa. Vodila ga je predvsem dobrota do bližnjega. Kjer je bil on v hiši, kapela ni nikoli samevala. Še posebej zvečer je ves utrujen molil v stoje, da ne bi zadremal. Zadnje leto je premolil še več. Rožni venec ga je spremljal v cerkev in nazaj, mimo bloka, na kolesu ali peš. V aktovki je nosil Najsvetejše za svoje bolnike na Galjevici, na Peruzzijevi, Ižanski, Dolenjski, v Klinični center in duhovniški dom. Bil je neumoren. Šel je večkrat na dan – če je bilo potrebno, dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. Bolniki, tolažbe in bližine potrebni ljudje so se lahko zanesli nanj. Ni jih razočaral. Ker ni imel izpita, je postal legenda na kolesu, doživel tudi nesrečo in več padcev, pa ni odnehal vse tako do zadnjega, dokler njegov meh in črpalka nista začela škripati in se pritoževati od utrujenosti in starosti. Telefon je zvonil, on pa ni zmogel več. Nato pa še pokorščina, ki je na križ pribila vse, kar mu je še ostalo. Vse je za kar je živel, je položil na križ.

Spoštovani!

    Naš sobrat Franc, Gospodov izvoljenec, je znal prositi odpuščanja in bil človek, ki je vsako dobroto povrnil tisočkrat z mnogimi pozornostmi. V življenju smo mu ostali dolžniki. Toda zgled njegovega salezijanskega in duhovniškega življenja nas vabi naprej v nebesa. Franc je večkrat v spovednici ponavljal: »Življenje ni ležalna blazina ampak frontno stanje!« In še: »Bog je ljubezen. Poslal je svojega Sina Jezusa Kristusa, da nas je preko trpljenja na križu s svojim vstajenjem odrešil. Kristus je na velikonočno jutro zaklical: Aleluja, vstal sem, vstali boste tudi vi, aleluja! Za kristjana je življenje potovanje za vstalim Kristusom v drugo življenje. V tem je veličina krščanske vere in smisel našega življenja, naj osmislimo vrednoto tega življenja, ki se nadaljuje v večnosti« (nagovor F. Drobnič, Slinovce, 15. 8. 2015).   

Ob letošnjih božičnih praznikih je svojim bližnjim in prijateljem napisal svoje zadnje praznično voščilo. Ročno jih je napisal preko 90. Kdo ga ni dobil! Številnim je voščil po telefonu ter jim zaželel srečno novo leto in jim podelil blagoslov. Do zadnjega diha je tako razdajal svojo dobrodušnost in Božjo nežnost.

    V imenu domače družine in v svojem imenu in imenu vseh sobratov in tisočerih tvojih dolžnikov: 

Hvala dobremu Bogu in Božji Materi Mariji, za njegov duhovniški in redovniški poklic.

Hvala duhovniku Francu za vse molitve in zgled, ki nam ga je dajal.

Hvala Franc za vse darove in voščila, ki nam jih je namenjal v vseh teh letih.

Hvala sobratom salezijancem, ki so lepo skrbeli zanj tudi v mesecih, ko se je tiho poslavljal.

Dragi Franc,

srečali se bomo na gostiji s sočnimi jedmi, gostiji z žlahtnimi vini. Tisti dan bomo skupaj rekli: »Glejte to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil, radujmo in veselimo se« (Iz 25, 9).

mag. Marko Košnik, inšpektor