Letošnje praznovanje praznika vseh, ki že uživajo večno srečo pri Bogu in vseh pokojnih, ki še potrebujejo naše molitve in daritve sv. maše, so v Sloveniji zaradi epidemije zaznamovale prošnje in priporočila, da se ne srečujemo na pokopališčih, ampak naj se raje pokojnih spomnimo z molitvijo doma v krogu družine. Tudi sv. maše smo obhajali brez udeležbe vernikov.

    Kot župnik sem obiskal vsa naša pokopališča, opravil molitev za vse, ki na njih počivajo, in jih blagoslovil. Moram reči, da sta pokopališči v Kostanjevici in na  Oštrcu letos lepše urejeni, ker ni toliko rož in sveč. Sem bil pa tudi malo žalosten, ko sem si danes (2. novembra) bolj podrobno ogledal pokopališči in videl, da so iz nekaterih, še posebej novih spomenikov, izginili križi. Nekatere pokojne, za katere vem, da so bili krščeni in verni, so po smrti »razkristjanili«, lahko bi rekli, da so jim vzeli identiteto. Prav je, da spoštujemo versko in filozofsko prepričanje ljudi tudi po smrti, in jim pustimo na spomenikih razna znamenja, ki označujejo vero - tudi križ, ki je znamenje kristjana in  sporočilo, da nas je Kristus s križem odrešil in nam omogočil po smrti večno srečo. Starejši ljudje, ki so po drugi svetovni vojni doživeli marsikaj, so vedeli povedat, da kdor je odstranjeval in onečaščal križ je osebno ali v družini dobil 'križ'. Sicer nam pa spomeniki veliko povedo o tistih, ki so jih dali postaviti.

    Na praznik Vseh svetih sem obiskal in blagoslovil tudi dve posebni 'pokopališči' v Krakovskem gozdu kjer počiva ogromno hrvaških starčkov, žena in otrok, umorjenih po drugi svetovni vojni. Teh je najbrž več kot je pokopanih naših faranov na kostanjevškem pokopališču. Šopek na teh grobovih je bil znamenje, da se jih še kdo spomni. Naj bodo ti mučenci pri Bogu naši priprošnjiki.

    Ob spominskem obeležju pri župnijski cerkvi sem se spomnil vseh naših faranov, ki so bili žrtve druge svetovne vojne in grozodejstev po njej, in nimajo groba v domači župniji.