V torek, 1. novembra, na praznik Vseh svetih, smo se v velikem številu zbrali na pokopališčih v Kostanjevici in na Oštrcu in molili za vse naše rajne sorodnike, dobrotnike, prijatelje, znance,.. Ob tej priložnosti je župnik zbrane nagovoril takole:
Spoštovani!
Naše pokopališče je zopet postalo kraj največjega srečanja živih svojcev in sorodnikov s tistimi, ki so odšli s tega sveta in živijo na drugačen način življenje, ki so ga ob rojstvu prejeli od začetnika življenja – Boga. Ob smrti in pogrebu smo jih izročili božji ljubezni in usmiljenju, in sedaj čakajo vstajenja in poveličanja, 'ko bo naše borno telo naredil podobno Kristusovemu poveličanemu telesu'.
Življenje, ki so nam ga posredovali starši, nismo prejeli samo zase, ampak, da obrodimo obilo sadov – za druge, da svetimo kakor sveča – drugim, da kakor rože s svojo lepoto – razveseljujemo druge, in konec koncev z vsem svojim življenjem dajemo slavo, hvalo in čast Stvarniku.
Vsako človeško življenje je nekaj najbolj dragocenega, enkratnega in neponovljivega. Je izraz Božje in človeške ljubezni. Čeprav ob smrti materialno telo razpade, duša, to je tisto po čemer smo podobni Bogu, živi v večnosti.
V tej veri in v tem upanju kristjani obiskujemo pokopališča, kjer so pokopana telesa naših rajnih, kajti po krstu so postala bivališče Sv. Duha in po prejemu zakramentov, še posebej evharistije, na poseben način deležna božje bližine in ljubezni. Tudi Kristusovo telo je tri dni počivalo v grobu. Zato iskrena zahvala vsem, ki ste svoje pokojne pokopali tako kakor je bil naš Odrešenik, in ste z znamenjem križa na spomeniku vsem sporočili, da tu počivajo kristjani in naj vsak, ki obišče grob, za rajnega kaj zmoli.
V današnjem času večina ljudi kar naprej hiti: pri delu, da čim prej in čim več naredijo, hitijo iz kraja v kraj, internetne povezave in aparature morajo biti čim hitrejše, in tudi srečanja ljudi so hitra, bežna – v družini, šoli, na delovnem mestu – da človek nima časa, da bi razmišljal čemu vse to njegovo prizadevanje za stvari, ki jih bo moral slej ko prej zapustiti.
Zato je prav, da se vsaj vsake toliko časa malo ustavimo in naravnamo svoj življenjski korak v pravo smer, da posvetimo več časa svojim bližnjim – živim in pokojnim – in tudi Bogu od katerega prihaja življenje in vsak dober dar: da najdemo čas za molitev, nedeljsko sveto mašo in počitek.
Ko stojimo ob grobovih se vedno radi spominjamo srečnih trenutkov, ki smo jih preživeli s pokojnimi, ki so si vzeli čas za nas, ko smo bili otroci ali odrasli.
Hvala vam, ker ste si vzeli čas in obiskali njihov poslednji zemeljski dom. Če že uživajo večno srečo pri Bogu v nebesih, naj bodo vaši priprošnjiki, če pa še potrebujejo božjega usmiljenja, pa mi zanje prosimo dobrega nebeškega Očeta.
V sredo, 2. novembra, na praznik vseh vernih rajnih, pa smo se pri spominski plošči zraven župnijske cerkve spomnili vseh tistih iz naše župnije, ki so bili pobiti med drugo svetovno vojno in po njej, in svojci ne vedo za njihov grob.
Več o dogodku si oglejte v spodnji fotokroniki ali fotogaleriji s klikom na povezavo.
